Jutro na Visu kot vsi do sedaj, kičasti in prekrasni. Nakupili smo še zaloge hrane (ribe, kruh), nalili gorivo in se odpeljali v naslednji zaliv Rogići. Parkirali smo se na betonskem zastonjskem pomolu, vhodu, ki vodi v globok in visok tunel, kjer so včasih parkirali podmornice. Voda je globoka in čista. Poleg nas se parkirajo tudi družina iz Nove Zelandije. Predlagali so nam, naj so ogledamo bunkerje v bližini. Zanimivo in hkrati strašljivo se je bilo potikati po dolgih temnih rovih z nekaj odprtih izhodov na morje, kjer so se v starih časih vojaki borili in branili s topovi in puškami in tako dali svoja lastna življenja. Te misli so okronale tečne ose s piki na poti proti barki. Tudi mi smo se zelo uspešno borili proti Viškim osam in jih z ukano zvabili v samomorilstvo skozi dve majhni luknji v pol litrski plastenki, v kateri jih je privabil omamni vonj mešanice s cedevito, sladkorjem in kisom ter ostalimi mrtvimi ujetnicami sorodnicam z otoka Lastovo.
Eden najbolj doživetih in impresivnih dogodkov letošnjega jadranja, je bilo srečanje z jato delfinov. Delfinčki so plavali kakšno miljo ob Visu. Niso se pustili preveč motiti. Mi vsi srečni, da smo jih končno srečali, smo jih nekajkrat z barko obkrožili, se jih nagledali, kolikor se je dalo, pa tudi dokumentirali.
Zasidrali in prenočili v zalivu otoka Žirje. Skuhali testenine s kozicami v smetanovi omaki. Našla se je nova zabava otrok: visenje na vrvi v sedežu. Zabava se je še bolj obnesla, ko smo pluli. Tudi skoki z boom-a v morje niso nič kaj zaostajali.
Večer je bil zaključen z mesno sirnim narezkom ter sveže pečenim kruhom ter venčkom pesmi pokojnega Oliverja Dragojevića.
Comments are closed.