Po jutranji kavi nas je odpihnilo proti Visu. Na poti iz Primoštena proti Visu nekako na pol poti, smo opazili kilometrski pas poln poginulih rib in se spraševali, kaj se jim je zgodilo. Verjetno strgana mreža. Mimo nas je priracala jata mladih galebov, gotovo jih je bilo več kot 50.
Po 5-ih urah premetavanja in rolanja po valovih smo prijadrali do Komiže in se za kratek čas ustavili, da smo se naplavali. Želeli smo obiskati sodelavca Boštjana v zalivu Rokavac, vendar nismo našli proste boje za nas. Nudeno nam je bilo samo boja z obiskom restavracije, vendar nemogoče, če imamo pa polno mesa v hladilniku.
Nazadnje smo prespali zasidrani na Visu, za 200 kun, packi. Nimaš kaj, imeli so koncesijo. Na Visu je bilo res noro to nedeljo. Ob 17ih ni bilo možno več dobiti nobene boje. Navtika v tem času je na vrhuncu, pa še napačno smo izbrali nedeljo za obisk.
Za večerjo smo imeli čevapčiče, ter paradižnik. Tevž, Manca in Tomaž so testirali dingija. Motor žal vžge samo, ko je pritrjen za okras na barki, v vodi pa ne da nič od sebe.
Po večerji popadali po kabinah in zaspali.
Comments are closed.